Pašništvo (ekstenzivna živinoreja, živinoreja na prostem) in kmetovanje z visoko naravno vrednostjo (sistemi ekstenzivnega kmetovanja, ki prinašajo znatne koristi za biotsko raznovrstnost) sta pomembna, a ogrožena sistema rabe zemljišč v Evropi. V primerjavi z drugimi rabami prinašajo znatne koristi za naravo, po vsej Evropi pa prispevajo k ohranjanju pomembnih habitatov in vrst. Odnosi med tovrstno rabo zemljišč in prostoživečimi živalmi so pogosto lahko neškodljivi ali se vzajemno krepijo. Vendar to ne pomeni, da ni nobenih izzivov.

Zgodovinsko gledano so si pašništvo in prostoživeče živali delili iste prostore, vendar se je do konca 19. stoletja evropska prostoživeča favna močno zmanjšala zaradi splošne intenzifikacije kmetijstva. V 20. stoletju so si prostoživeče rastlinojede živali opomogle. Temu so prispevali prehod na trajnostni lov in kompromisi med uporabniki zemljišč. S povečanjem plenske baze so se velike zveri, kot so volkovi, začele vračati in širiti nazaj na del svojega nekdanjega območja razširjenosti. Nekatere od teh vrst lahko tekmujejo s pašništvom in živinorejskimi sistemi z visoko naravno vrednostjo ter povzročijo znatno škodo, npr. škoda, ki jo divji prašiči ali jelenjad povzročajo  na pridelkih ter plenjenje domačih živali s strani volkov ali medvedov. Njihova vrnitev je sprožila polarizirane družbene konflikte in politične razprave o tem, kako naj se te vrste upravlja.

Konflikti okoli prostoživečih vrst, zlasti volkov, so znova usmerili pozornost na vpliv njihove prisotnosti na ekstenzivno kmetovanje. Pašništvo in sistemi kmetovanja z visoko naravno vrednostjo se soočajo z večplastnimi izzivi glede gospodarske in socialne vzdržnosti. Iskanje učinkovitih živinorejskih praks za spopadanje z vrnitvijo prostoživečih živali predstavlja dodatno težavo k številnim že obstoječim. Bistveno je, da se breme reševanja tega vprašanja ne naloži le eni družbeni skupini.